»Njena slikarska avtopoetika – ne glede na vsebinsko opredelitev – je prepoznavna po vehementno barvitem in izpovedno ekspresivno občutenem izrazu, ki je vedno blizu abstraktnega, čeprav daje slutiti figuralno izhodišče, motivno vezano na genius loci bivanjskega ambienta ali na določljivo duhovno in versko tradicijo evropskega prostora.«